Cogito, ergo …

Danes sem v klicnem centru prevzemal klice in sprejemal vaše darove za pomoč prizadetim v torkovih poplavah.

Od pol ene do osme nam je uspelo zbrati nekje 200.000 evrov, s pomočjo celotne akcije Stopimo skupaj, pa smo Slovenci zbrali že skoraj 900.000 evrov. Bravo, čestitam, hvala!

Je bilo pa tole današnje delo v klicnem centru zelo zanimiva in bogata izkušnja. Pokličejo te ljudje, ki so 154-krat zavrteli telefonsko številko, da jim je uspelo dobiti zvezo, a so še vedno vztrajali in si želeli darovati. Telefoni so (tudi) med ponovitvijo koncerta dobesedno pregoreli, Telekomova centrala v največjem navalu klicev le-teh ni znala pravilno razporejati in nam jih razdeljevati. Tako se je zgodilo¹, da si se oglasil, od darovalca vzel ime in priimek, že v naslednjem trenutku pa si se pogovarjal z nekom drugim. Tečno. Ko se je človek toliko potrudil, da te je dobil in ko je že mislil, da bo sedaj v miru pustil podatke, si ga izgubil. Zato je prihajalo do² precej, lahko bi rekli tudi, zanimivih dialogov. Si se z nekom pogovarjal, zapisal ime, naslov, potem pa klicočega zaprosil še: “Pa še kraj in poštno številko bi prosil,” pa se ti oglasi drug glas: “Aja, kr s pošto bomo začel?” – “Oh, oprostite, veste, očitno imamo težave s centralo. Pa vseeno pozdravljeni, za ime in priimek bi vas prosil,” pa se je spet oglasil nek tretji glas … Ali pa si se oglasil in vpadel v pogovor s človekom, s katerim je govoril že kak kolega ob sosednjem telefonu. Tako da bi se na tem mestu želel predvsem opravičiti vsem, ki smo vas izgubili, ali pa da smo izgledali precej izgubljeno, ko smo vas namesto z “dober dan” pozdravili s poštno številko, ali pa da je prišlo do kakšnih drugih težav – predvsem v času ponovitve koncerta. Nismo bili krivi prostovoljci v klicnem centru, res smo imeli težave s centralo in tudi nam je bilo zelo neprijetno.

Ampak kljub vsem težavam in očitno slabi dosegljivosti – še posebej nekje do šeste ure – je bilo zelo zanimivo sprejemati klice. Sprejemati klice ljudi, ki so se nas tri dni trudili dobiti, ampak so bili po treh dneh še vedno prijazni, vljudni, ki so razumeli, da smo imeli veliko dela, ki so po treh dneh čakanja še vedno z veseljem darovali in pomagali soljudem.

Slovenci in Slovenke, res vam hvala za vse vaše darove, prepričan sem, da bodo najbolj prizadetim prišli zelo prav. Zame je ta vaša darežljivost dokaz, da Slovenci le nismo taki egoistični zavistneži, kot pravijo. Mislim, da smo³ s to akcijo dokazali, da smo odprti, pripravljeni pomagati in da razumemo sočlovekovo stisko. Hvala še enkrat!

1. dogajalo [↩]
2. še posebej za klicatelje – mi smo po tretji ponovitvi ugotovili, za kaj se gre [↩]
3. tudi [↩]

Včeraj sta RTV Slovenija in Radio Ognjišče organizirala dobrodelni koncert Stopimo skupaj. Do sedaj so za prizadete v poplavah zbrali že 682.000 evrov.

Jutri, v nedeljo bo ob 13. uri ponovitev koncerta, med njim pa bo v Telekomovem klicnem centru odprta številka 01 512 25 00¹, preko katere boste še lahko darovali za tiste, ki pomoč potrebujejo. Glede na to, da sem se javil, da jutri v klicnem centru pomagam prevzemati klice, apeliram na vas, da mi naložite čimveč dela ter čimbolj zavzeto kličete.

Pomagajmo tistim, ki pomoč potrebujejo!

1. številka deluje tudi že zdaj [↩]

Že zadnjič sem zasledil tole SiOLovo temo, pa se z njo nisem kaj dosti obremenjeval.

Potem sem pa malo razmišljal. Hm … če je Štern lahko prodajal podpise za precedniško predsedniško kandidaturo, kaj pa če bi … Ma, ne, to se ne sme. Kaj pa če vseeno …

Pa naj bo! V komentarju zapišite, kaj je tisto, kar mi za svoj glas ponujate. Štejejo ponudbe, ki bodo prispele do 23. 9. 2007 do 12. 20.¹ ure. Če se mi bo ponudba zdela zanimiva, dam svoj glas.

Hkrati se pa ne obvezujem, da sem katerokoli ponudbo dolžan sprejeti. V primeru, da me nobena ponudba ne premami, dam svoj glas kateremukoli kandidatu po svoji lastni presoji.

Pa lep pozdrav!

1. Ker me čez dan ne bo pri računalniku [↩]

Zadnje (in praktično tudi edine) prave poplave, ki jih pomnim so bile l. 1990. Ravno nekaj dni po tem, ko je moja tečna mala sestrica prišla prvič domov. Spomnim se, da smo takrat delali razne ‘provizorične’ nasipe iz vsega, kar nam je prišlo pod roke.

Minilo je (skoraj) 17 let in voda se je ponovno dvignila. Seveda so bili vsi tisti resni sklepi, da bo škarpo ob potoku potrebno dvigniti  pozabljeni že nekje do začetka l. 1991. Tako sse ponovno z nelagodjem obračamo k potoku. No, pa kaj bi se pritoževal, sosedovi imajo vodo že v hiši, tisti v Baški Grapi pa še hiše nimajo več.  Sošolka tečne adolescentne sestre, ki bo noč (morda tudi naslednjo in še naslednjo) prebivakirala pri nas, ne more iti domov, saj je dostop v Železnike onemogočen. Ne morem si predstavljati, kako se počuti ob tem, da je cela njena družina raztresena po Sloveniji. Telefonske zveze so preobremenjene, tako da domačih nekaj časa sploh ni priklicala.

Pogled na divjo vodo.

Upam, da se padavine čimprej umirijo, ter da voda povzroči čimmanj škode.

Danes (oz. včeraj) se je zgodilo nekaj, zaradi česar sta mi očesi skoraj padli iz jamic.

Že kar nekaj let mora biti, ko sem prvič odprl mobisuxovo stran. Niti se ne spomnim, a verjetno sem iskal kakšne informacije o mobilčkih. Lično narejena stran s koristnimi informacijami se mi je prikupila in od takrat naprej sem (bil) tam kolikor toliko reden gost – ravno tako pogosto sem stran obiskoval, da nisem preveč zaostajal.

In potem se je zgodilo. Pred nekaj malega meseci je izginil portal. Nikjer nisem zasledil nobene razlage, le ni ga bilo.

In ravno ko sem se navadil, da portala ni več in da se zunanji izgled foruma spreminja kot razpoloženje novopečene najstnice, je danes popoldan izginil še celoten forum, s preko 46.ooo člani in skoraj tremi milijoni postov, ki so bili v 87. forumih razporejeni na več, kot 258.ooo tem, vred.

Namesto znanja polnega foruma je sedaj  le še ena ogromna prazna tabla.

Ne vem, čemu je bilo tega treba? Uporabniki so se že na ’starem’ forumu trudili tudi za dobro ime foruma v slovenskem internetnem in javnem prostoru. Skupaj so poslovenili navigacijski TomTom – pod okriljem mobisuxa.

Nikakor ne razumem, kaj so lastniki www.mobisux.com s tem želeli doseči. Bodo imeli od sedaj, ko so ‘počistili’ forum na njem le še popoln forum? Tudi, če popoln forum pomeni prazen forum? Ne vem, kaj naj drugega rečem, kot “zanimivo!”

Novi-stari uporabniki pa so  tokrat enotni: “Ni nam všeč, starega hočemo nazaj!”

Danes sem se vrnil iz počitnikovanja (v pravem pomenu besede) v Grčiji.

Kljub temu, da smo se večinoma razležavali povsod, kjer je bilo to možno, sem se vrnil malce utrujen, lačen in žejen, ampak to gre pripisati dejstvu, da je pot na trajektu (do Benetk) trajala 23 oz. 24 ur, če upoštevamo zamude in 26 ur, če upoštevamo dodatni obvezni dve uri, ki jo trajektni prevoznik zahteva za check-in.

Grčija.

Grčija - zibelka evropske kulture. Grčija - dežela počasnejšega tempa in nižje produktilnosti, a kljub temu veselih, nasmejanih in prijaznih ljudi. Grčija - o več o njej naslednjič …

Magna Geraeca pravzaprav sploh ni Grčija, ampak je pa primerno ime.

Paleokastritsa, Corfu, Greece

Kar nekaj časa že prebiram bloge in zbiram motivacijo, da se tudi sam poskusim na tem področju.

Pravzaprav začetki niti niso tako težki, kot so pri kakšnih drugih rečeh. Večji uspeh se mi zdi vztrajati … Ma, ne bi se sedaj sekiral v prihodnost. Bomo videli (bom videl), kako in koliko me bo potegnilo ‘notr’. Nek osebni trening premagovanja samega sebe, lahko poimenujem to (komaj začeto) izkušnjo. Torej, da vidim, kako sem vztrajen. Čez teden, mesec, leto … dni.

Pa lep pozdrav!